Učinkovitost razvojne pomoči ni mogoča brez dobre varnostne politike (in njenega učinkovitega uresničevanja) ter obratno, trajni mir in varnost nista mogoča brez zadostne stopnje razvoja v določeni državi, regiji ... Obstaja torej tesna povezanost med varnostjo in razvojem. Konflikti v državah v razvoju spodkopavajo napredek pri njihovem razvoju. Posledice oboroženih konfliktov so med drugim kršitve človekovih pravic civilnega prebivalstva. Poleg tega se v času konflikta zmanjša gospodarska aktivnost prebivalstva, ljudje izgubijo vir dohodka ali pa celo vse svoje premoženje, prizadeta pa je tudi državna infrastruktura. Zelo pereč je tudi problem migracij iz in znotraj države (begunci in notranje razseljene osebe). OECD v svojem poročilu o skladnosti politik za razvoj ugotavlja, da države, ki se soočajo z oboroženimi konflikti, za drugimi državami v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev zaostajajo za 40–60 odstotkov. Sklepamo lahko, da je skrb za varnost eden izmed temeljev skladnosti politik za razvoj. Države donatorice razvojne pomoči skušajo varnost v državah v razvoju spodbujati na različne načine, hkrati pa le-ta pogosto trpi zaradi njihovih nacionalnih interesov.

 Stališče Evropske unije

Evropska unija se je zavezala k upoštevanju vidika razvoja pri oblikovanju skupne varnostne politike. Leta 2005 je bil sprejet Konsenz EU o razvoju, v katerem je posebej poudarjeno, da oboroženi konflikti predstavljajo eno glavnih ovir pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja (Millennium Development Goals – MDGs). EU se v odnosih s tretjimi državami trudi prekiniti začaran krog revščine, nasilja, okoljske degradacije in šibkih političnih ter gospodarskih struktur. V ta namen je EU napovedala večji in učinkovitejši nadzor nad izvozom orožja s ciljem preprečiti, da bi se orožje s poreklom iz EU uporabljalo v konfliktih v državah v razvoju. EU je tudi ponovno potrdila zavezanost k boju proti tihotapljenju strelnega orožja manjšega kalibra in lahkega orožja (Small Arms and Light Weapons – SALW), kar ureja Evropska strategija proti nedovoljeni trgovini z orožjem manjšega kalibra, lahkim orožjem in strelivom (European strategy against the illicit traffic of small arms and light weapons and their ammunitions). EU podpira tudi koncept odgovornost zaščititi (Responsibility 2 Protect).

Evropska komisija je cilj skladnosti politik za razvoj na področju varnosti še podrobneje opredelila v Sporočilu Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru. Že Evropska varnostna strategija (2003) upošteva celostni pristop k preprečevanju konfliktov in h kriznem upravljanju. Ti cilji med drugim zajemajo:

• uporabo celostnega spektra politike in instrumentov,
• izvoz stabilnosti in varnosti v druge države,
• boj proti korupciji in mednarodnemu organiziranemu kriminalu,
• krepitev sistemov zgodnjega opozarjanja, usposabljanja v partnerskih državah in regionalnih organizacijah,
• krepitev medkulturnega dialoga v državah v razvoju,
• vključevanje žensk v reševanje konfliktov,
• nadzor izvoza, posredništva in tranzita orožja,
• podpora konvencionalnemu razoroževanju.

EU redno preverja uresničevanje naštetih ciljev in objavlja poročila o spremljanju skladnosti politik za razvoj. Poziv za krepitev skladnosti politik za razvoj in evropske varnostne strategije vsebuje tudi Poročilo o implementaciji Evropske varnostne strategije (Report on the Implementation of the European Security Strategy) iz leta 2008.

Problem neskladnosti

Poročilo Amnesty International z naslovom Undermining Security je razkrilo precej problemov pri nadzoru trgovine z orožjem v državah EU. Poročilo navaja naslednje primere, kjer je orožje iz EU potencialno ogrožalo življenja civilistov v konfliktih v državah v razvoju:

• Nizozemska ni vzpostavila učinkovitega nadzora nad tranzitom orožja v Izrael, ki bi bilo lahko kasneje uporabljeno proti civilnemu prebivalstvu;
• Slovaška je presežke orožja še iz časa Sovjetske zveze prodala angolskim obrambnim silam, in sicer v času hudih kršitev človekovih pravic med državljansko vojno;
• Češka in Poljska sta svoje presežke orožja prodali državam, kot je Jemen, v katerih ni nadzora nad tem, kdo je končni uporabnik;
• danska transportna podjetja so imela dovoljenje izvažati orožje v države pod embargom na orožje, kot sta Mjanmar in Sudan;
• nemška podjetja so prodajala vojaško tehnologijo v Turkmenistan, kjer so se dogajale kršitve človekovih pravic;
• Španija je v času hudih napetosti v državi prodala orožje kolumbijski vladi.

Od začetka vojne proti terorizmu pa lahko zaznamo še en trend, ki močno vpliva na razvoj. Nacionalno-varnostne teme razvitih držav prehajajo v ospredje dodeljevanja razvojne pomoči. Aning govori o politizaciji uradne razvojne pomoči s strani Združenih držav Amerike (ZDA), ki so razvojno pomoč pogojevale s podporo vojni proti terorizmu. Vojna proti terorizmu vpliva tudi na geografsko razdelitev pomoči. Države, ki v tem boju igrajo pomembno vlogo, dobijo več razvojne pomoči. Podatki kažejo, da se je stopnja razvojne pomoči očitno povišala v Afganistanu, Iraku in v regiji Bližnjega vzhoda. Zvišala se je tako bilateralna pomoč nekaterih najpomembnejših držav donatoric (ZDA, Velika Britanija, Kanada) kot tudi multilateralna pomoč (npr. agencij Združenih narodov). Še posebej je sprememba v dodeljevanju razvojne pomoči vidna na primeru ZDA. Kot primer vzemimo Pakistan, ki je postal eden izmed najtesnejših zaveznikov ZDA v boju proti terorizmu, pred tem pa je veljal za ne-prijateljsko državo. Leta 1999 je razvojna pomoč ZDA Pakistanu znašala 75 milijonov ameriških dolarjev, leta 2001 pa je narasla kar na 775,6 milijonov dolarjev.

Priporočila:

• Države naj okrepijo nadzor nad izvozom in tranzitom orožja v države, kjer divjajo oboroženi konflikti.
• EU naj nadaljuje z uresničevanjem Evropske strategije proti nedovoljeni trgovini z orožjem manjšega kalibra, lahkim orožjem in strelivom ter okrepi prizadevanja za uporabo celostnega pristopa k preprečevanju konfliktov (povezovanje civilnega in vojaškega kriznega upravljanja, vključevanje lokalnega prebivalstva).
• Razvojna pomoč naj ne postane sredstvo financiranja vojne proti terorizmu.
• Potrebno je okrepiti boj proti korupciji in mednarodnemu organiziranemu kriminalu.

Deli v socialna omrežja