Kakovostna infrastruktura je ključna za razvoj. Države za rast potrebujejo učinkovit transportni, komunalni, energetski in komunikacijski sistem. Za države v razvoju ravno nezadostna infrastruktura predstavlja eno glavnih ovir pri gospodarski rasti in vključevanju v svetovno trgovino. Naložbe v transportno infrastrukturo lahko imajo več pozitivnih učinkov na razvoj:

• izboljšan in posledično hitrejši dostop do določene regije,
• ustvarjanje novih delovnih mest (zaposlitve zaradi gradnje transportnih poti in njihovega vzdrževanja),
• z ekonomskega vidika se z izboljšano infrastrukturo zmanjšajo stroški podjetij in poveča njihova produktivnost, izboljša se dostop do novih trgov,
• boljša infrastruktura lahko prispeva k večji socialni vključenosti prej marginaliziranih skupin.

Vendar pa je za dosego naštetih pozitivnih učinkov potrebno skrbno načrtovanje projektov, sicer je lahko končni rezultat tudi negativen. Potrebno je oceniti tudi okoljske vplive (povzeto po: International Transport Forum). 

Svetovna banka je že leta 1994 v poročilu o razvoju izpostavila povezavo med ustrezno infrastrukturo in hitrejšim razvojem. Zagotavljanje ustrezne infrastrukture lahko prispeva k zmanjševanju revščine na podeželju, saj je pomemben dejavnik ustvarjanja delovnih mest v nekmetijskem sektorju. Prispeva pa tudi k okoljski trajnosti – z boljšimi komunalnimi storitvami, odlaganjem odpadkov, zagotavljanjem pitne vode in boljšo prometno ureditvijo v mestih (več na: World Bank).

Stališče Evropske unije

Evropska unija (EU) v Evropskem soglasju za razvoj pozornost namenja tudi infrastrukturi, komunikacijam in transportu. Zavzema se za strategijo izboljšanja transporta, ki bo temeljila na načelu lastništva držav v razvoju. Partnerske države bodo tako enakovredno določale prioritete razvoja infrastrukture. Slednji bo temeljil na zagotavljanju okoljske trajnosti. Na nacionalni ravni bo EU pomagala s sofinanciranjem projektov, na regionalni ravni pa je predvideno oblikovanje Partnerstva za infrastrukturo, v katerem bodo sodelovale regionalne organizacije in zasebni sektor. EU bo državam v razvoju pomagala tako, da bo v mednarodnih organizacijah (Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilni letalski promet) podpirala učinkovite in okolju prijazne prometne storitve, povečala podporo organizacijam, ki se bodo ukvarjale z vprašanjem pospeševanja tranzitnega prometa, in podpirala ukrepe za izboljšanje prometne varnosti. V poročilu o uresničevanju politike za razvoj Komisija izpostavlja pomen partnerstva z Afriko za izboljšanje transportnih povezav. Cilj je vzpostavitev kakovostnih povezav, ki bodo pripomogle k zmanjšanju revščine.

Leta 2000 je Komisija pripravila poseben dokument o povezavi transporta in razvojne politike, ki povzema vlogo transporta pri razvoju. Slednji omogoča dostop do trgovine, večjo mobilnost, medsebojno povezovanje držav in prinaša zaposlitvene možnosti. EU pomaga pri izboljšavah na transportni infrastrukturi, v največji meri afriškim, karibskim in pacifiškim državam, v okviru evro-sredozemskega partnerstva sredozemskim državam in državam nekdanje Sovjetske zveze. V dokumentu so predstavljena temeljna načela EU pri transportni politiki: vključenost vseh deležnikov (lokalnih skupnosti, vladnih služb, donatorjev), EU v skladu z logiko tržnega gospodarstva podpira privatizacijo transportnih storitev, minimizacija negativnih okoljskih vplivov, varnost v prometu. Za zmanjšanje revščine pa je pomemben razvoj transporta na podeželju, dostopen javni prevoz tako za moške kot ženske, podpora nemotoriziranemu prevozu in vključenosti domačih podjetnikov v izgradnjo ter vzdrževanje transportne infrastrukture.

Evropska komisija je na podlagi izkušenj donatoric in prejemnic pomoči identificirala pomanjkljivosti dosedanjih infrastrukturnih projektov. Cestna, pristaniška, letališka in železniška infrastruktura so bile modernizirane brez upoštevanja gospodarskih ter družbenih prioritet. Zgrajena so bila na primer za potrebe držav v razvoju prevelika letališča, zato države oz. lastniki niso bili sposobni kriti visokih stroškov vzdrževanja. Tudi razvojna pomoč, namenjena vzdrževanju infrastrukture, je nižja od sredstev za gradnjo nove, zato se države v razvoju raje odločajo za nakup nove opreme in nove gradnje kot za vzdrževanje (več na portalu EU).  

Primer neskladja

Glej področje energije in okolja.

Priporočila

• Naložbe v transportno infrastrukturo morajo temeljiti na natančno izdelanih analizah o vplivu te infrastrukture na okolje; transportna infrastruktura mora temeljiti na načelih trajnostnega razvoja;
• načrtovanje transportne infrastruktura mora upoštevati gospodarske in družbeno-ekonomske značilnosti ter prioritete države v razvoju.

Deli v socialna omrežja