Migracije morajo postati pozitiven dejavnik v razvojni politiki. Po ocenah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development – OECD) 300 milijonov ljudi živi izven države, v kateri so se rodili. Število ljudi iz držav v razvoju, ki živijo izven matične države, znaša kar 171 milijonov, od tega jih približno polovica živi v drugih državah v razvoju, druga polovica pa v razvitih državah (članicah OECD). Migracije državam v razvoju prinašajo tako slabosti kot koristi. Po eni strani predstavljajo nakazila migrantov v matične države pomemben del dohodka prebivalstva (v letu 2010 je bilo v države v razvoju nakazanih 440 milijard ameriških dolarjev). V primeru vrnitve migrantov lahko to za izvorno državo pomeni pridobitev usposobljenih oz. izobraženih posameznikov. Po drugi strani pa migracije izobraženega prebivalstva predstavljajo velik problem za revnejše države – t. i. beg možganov. (Več na OECD)

Na mednarodni ravni obstaja več možnosti povečevanja pozitivnih učinkov migracij in prispevka k razvoju ter zmanjševanju revščine:

• omogočiti varnejši pretok nakazil in spodbuditi investicije diaspore;
• spodbujati vrnitev migrantov oz. prenos znanja v državo izvora;
• preprečiti beg najpotrebnejših izobražencev (področji zdravstva in izobraževanja).

Pri povezovanju migracijske in razvojne politike je koristno, da države zasledujejo dva cilja:

• naslavljanje temeljnih vzrokov migracij in s tem zmanjšanje števila migrantov, ki bi lahko prispevali k napredku izvorne države; več razvitih držav je že sprejelo ukrepe, ki upoštevajo vpliv migracij na razvojno politiko (Velika Britanija, Belgija, Nizozemska), saj naslavljanje temeljnih vzrokov migracij posledično pomeni tudi preprečevanje bega možganov;
• oblikovanje strategij, preko katerih lahko migranti prispevajo k razvoju države izvora – vloga migrantov pri prenosu tehnologije, znanja, spodbujanju investicij; izvorne države pa lahko nakazila migrantov usmerijo v politike zmanjševanja revščine, izboljšav v zdravstvu, šolstvu ipd.

(Več na: IOM)

Stališče Evropske unije

Evropska komisija je v Sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ugotovila, da so za skladnost migracijske in razvojne politike potrebni naslednji ukrepi: dobro upravljanje delovne sile - migrantov, spodbujanje poceni in varnih poti za zasebna nakazila migrantov ter preko njih spodbujanje razvojnih možnosti izvornih držav, preprečevanje bega možganov (Evropska unija (EU) bo države članice spodbujala, naj se vzdržijo zaposlovanja v sektorjih, ki so ključni za razvoj držav v razvoju), pospeševanje krožne migracije (kratkotrajne migracije, npr. sezonske zaposlitve, študij), okrepitev razvojnega vpliva migracij med državami v razvoju. Pregled skladnosti politike za razvoj iz leta 2009 poudarja, da EU na področju migracij zagovarja globalni pristop in politiko, ki bo prinesla koristi tako EU kot izvornim državam migrantov. EU je okrepila dialog s tretjimi državami, začela pa je tudi z implementacijo ukrepov na področju zasebnih nakazil migrantov, mobilnosti in tesnejšega sodelovanja z migrantskimi organizacijami.

Evropska komisija je pripravila dokument z naslovom Krepitev globalnega pristopa k vprašanju migracij, kjer je problematika migracij natančneje obdelana. Navedeno je, da so dosedanje pobude na področju nakazil, bega možganov in prispevka diaspor k razvoju že pokazale rezultate. Kot trenutno pomembno področje pa izpostavlja obravnavanje temeljnih razlogov migracij s poudarkom na vprašanjih zaposlovanja in upravljanja demografskih trendov prebivalstva. Migracijska politika bi morala biti vključena v zdravstveno in izobraževalno ter v strategije socialnega in gospodarskega razvoja. To med drugim pomeni ustvarjanje delovnih mest, izboljšanje delovnih pogojev v državah v razvoju in izboljšanje dostopa do izobrazbe. Naštete tematike EU obravnava tudi v leta 2007 vzpostavljenem partnerstvu z Afriko na področju migracij, mobilnosti in zaposlovanja.

EU problematiko bega možganov izpostavlja tudi v Zeleni knjigi o evropskih delavcih v zdravstvu. Pomanjkanje zdravstvenih delavcev, ki je najhujše v Podsaharski Afriki, je posledica velikega povpraševanja po tem zaposlitvenem profilu v svetu. Izpostavljen je negativen vpliv zaposlovanja zdravstvenih delavcev iz držav v razvoju  na razvojno politiko. EU se zavezuje k sprejetju ukrepov, ki ne bi imeli negativnih posledic za zdravstvene sisteme držav v razvoju. Namesto povečevanja bega možganov bo tako spodbujala krožne migracije. Poleg tega so bili vzpostavljeni tudi kodeksi etičnega zaposlovanja, ki imajo cilj preprečiti negativne vplive migracij zdravstvenih delavcev na države v razvoju.

Problem neskladnosti

Neskladje med razvojno in migracijsko politiko je najbolj očitno na primeru visoko izobražene delovne sile, ki jo razvite države privabljajo iz držav v razvoju. Beg možganov ima za razvoj gospodarsko manj razvitih držav dolgoročne negativne posledice.

Problem bega možganov je še posebej pereč v zdravstvenem sektorju. Članica parlamentarnega odbora EU in afriških, karibskih ter pacifiških držav (AKP) se je slikovito izrazila, da je več malavijskih medicinskih sester v Manchesteru kot v Malaviju in da je v Chicagu več etiopskih zdravnikov kot v Etiopiji. Neskladnost je vidna na primeru politike Velike Britanije, ki obenem z razvojno pomočjo financira razvoj malavijskega zdravstvenega sektorja in spodbuja migracije zdravstvenega osebja v Veliki Britaniji. (Več na: OECD)

A Velika Britanija še zdaleč ni osamljen primer. Države izvora migrantov vsako leto vložijo 500 milijonov ameriških dolarjev za izobraževanje zdravstvenega osebja, ki nato migrira v razvite države. To za države v razvoju pomeni slabše zdravstvene storitve, vpliva na višjo smrtnost mater in otrok ter ogroža boj proti AIDS-u in drugim nalezljivim boleznim. 25 odstotkov zdravnikov (od tega jih je 64 odstotkov iz revnih držav) in 40 odstotkov medicinskih sester v Združenih državah Amerike (ZDA) je svojo izobrazbo pridobilo v tujini. Tako je na primer v ZDA 21,7 milijonov in v Evropi 16,6 milijonov zdravstvenega osebja, v Afriki pa zgolj 1,6 milijonov (povzeto po: IJGO).

Spletna stran Fair Politics kot primer neskladja navaja modro karto EU, ki naj bi pospešila in poenostavila migracije visoko izobražene delovne sile v EU. Direktiva Sveta 2009/50/EC določa pogoje za izdajo modre karte EU. Oseba mora imeti pogodbo o delu za 1,5-krat višjo plačo od minimalne plače v izbrani državi članici, veljavno potno listino, vizum in dovoljenje za prebivanje ter dokazilo o zdravstvenem zavarovanju. Hkrati pa ne sme predstavljati grožnje javnemu redu in miru. Po dveh letih bivanja v EU lahko enakopravno zaprosi za katero koli visoko kvalificirano delovno mesto, po 18 mesecih bivanja v EU pa se sme preseliti v drugo državo članico, če je tam našla primerno zaposlitev. EU se je hkrati zavezala k oblikovanju kodeksa o etičnem zaposlovanju, ki ne bo škodovalo državam v razvoju, poleg tega pa EU modro karto vidi kot primer kratkoročnih migracij. Če bi to držalo, bi vrnitev izobražene delovne sile v izvorno državo prinesla mnoge koristi. Kljub temu pa takšna pričakovanja niso povsem realna. Predstavniki držav AKP so že pred uvedbo modre karte EU izrazili skrb zaradi bega možganov (povzeto po: EU Observer).

Priporočila:

• Razvite države naj s svojimi razvojnimi politikami naslavljajo temeljne vzroke migracij in pomagajo pri uresničevanju strategij ustvarjanja delovnih mest ter zagotavljanja dostopa do izobraževanja.
• Razvite države naj se povežejo z organizacijami migrantov in pomagajo pri prenosu znanja v države izvora migrantov.
• Kratkotrajne migracije z namenom usposabljanja imajo lahko koristi za države v razvoju.
• Nakazila migrantov naj se usmerijo v investicije za razvoj gospodarstva in preprečevanje revščine v državah izvora migrantov.
• Razvite države naj prispevajo svoj delež pri preprečevanju bega možganov z upoštevanjem etičnih kodeksov o zaposlovanju visoko izobražene delovne sile.

Deli v socialna omrežja